V svoji drugi pesniški zbirki z nekoliko enigmatičnim naslovom Nisaki Manca Klun v osrčje pesniškega zrenja postavlja jezik. Pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne (intimne) trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno. V grščini pomeni beseda nisaki majhen otok in po eni strani gotovo predstavlja zatok, ki si ga pesnica poišče vsaj v idejnem svetu, iz katerega lahko z distanco gleda na vse mogoče, po drugi strani pa otok v sebi skriva dodatne simbolne razsežnosti: z oddaljenostjo od celine lahko nakazuje občutek izoliranosti. Se mar tudi pesnica, živeča v drugi državi, sredi velikega jezika, včasih počuti izolirano – zgolj s svojim (malim) jezikom, ki ga skoraj nihče ne razume? Pesniška zbirka Nisaki prinaša tankočutno poezijo, v kateri avtorica svojo poetiko nadgrajuje s strukturo, ki je ena najmočnejših plati njene poezije, pa tudi s tem, da z rabo edinstvenih podob, domiselnih metafor, živosti izraza, skladnosti med telesom in duhom, prepleta vsakdanjosti in presežnosti, individualnosti in kolektivnosti v bralcih zbuja močan odziv.